Hipnoterapija proti odvisnosti od alkohola

Alkoholizem (zasvojenost z alkoholom) pomeni veliko uživanje alkohola ob znakih odvisniškega vedenja (preveliko poželenje in kompulzivnost). Alkoholizem ima več stopenj izraženosti. Težko je verjeti, toda človek je izpostavljen pojavu alkoholizma samo zaradi stalne prisotnosti endogenega alkohola v telesu. Endogeni etanol vedno nastaja v črevesju med fermentiranjem zaužitih sladkorjev s pomočjo kvasovk. Ena od takih je Candida. Torej vsak navaden “trezen” človek je, hočeš-nočeš, vsekakor redni uporabnik alkohola. V našem organizmu se proizvaja povprečno okrog 30 g čistega etanola na dan. To je dokaj velika količina, zato je tekom evolucije organizem sintetiziral posebne encime za razgradnjo alkohola v neškodljive snovi. Ti encimi so alkoholdehidrogenaza in acetaldehiddehidrogenaza. Organizem te encime, zaradi varnosti, proizvaja vedno v nekoliko odvečnih količinah, zato ima človek možnost, privoščiti si uživanje manjših količin eksogenega alkohola brez večje škode. Drugače bi se človek takoj zastrupil in sploh ne bi obstajalo nobene odvisnosti od alkohola. Ampak, evolucija je pač naredila po svoje. Sicer različni etnosi imajo različne količine varovalnih encimov, kar je povezano z načinom prehrane. Etnosi, ki so več tisočletij živijo na severu in uživajo minimalno količino ogljikovih hidratov imajo manj endogenega alkohola, ker ne zaužijejo veliko sladkorjev za fermentiranje. Zato so slabše opremljeni z varovalnimi encimi in bolj hitro podležejo alkoholizmu. Popolnoma obrnjena slika je pri etnosih, ki so tisočletja živeli na jugu in uživali obilo ogljikovih hidratov.
Sicer situacija z endogenim alkoholom ni tako enostavna. Zgodba se je začela pred milijoni let, pri naših prednikih primatih. Kljub temu, da je po eni strani endogeni alkohol izloček črevesnih kvasovk, je torej nujno zlo, je bil vključen v metabolizem kot signalna molekula. Ta molekula skupaj s sladkorji nastane takoj po obroku in ker je zelo kompaktna, z lahkoto prečka hematoencefalno bariero ter sporoča možganom, da je organizem dobil hrano. Možgani pa so nagrajevali našega prednika primata z občutki evforičnosti, da bi vnaprej še bolj pridno iskal hrano. Ker molekula alkohola zelo aktivno deluje na povečanje nivoja GAMK, dopamina, serotonina in določenih endorfinov, je to resnično povzročalo občutljivo evforijo. Torej, lahko, da je v starih časih imelo takšno nagrajevanje pozitiven učinek. V sodobnem času pa se je neomejena dostopnost eksogenega alkohola to pretvorila v tragedijo razširjenega alkoholizma. 
Sicer nagrajevalne evforične občutke vinjenosti človek čuti le na začetku “alkoholne” poti. S časom, pri bolj izrazitih stopnjah alkoholizma, ko organizem že dobi številna obolenja, pa človek bolj pogosto čuti le stanje abstinenčne krize (“mačka”) in v bistvu si z nadaljnjim uživanjem alkohola poskuša samo “pozdraviti” to težko stanje. Organizem pa je že zelo načet, zato premagati “mačka” postaja vedno težje. Torej alkoholizem naprednih stopenj povzroča le stalno trpljenje. Ob tem so prizadeti praktično vsi organi, še najbolj pa možgani, ki dobesedno usihajo. Skupaj s propadom možganov, človek izgublja kognitivne potenciale, kritičnost do svojega stanja, presojo itd, zato je veliko težje zdraviti napredne stopnje alkoholizma.
Ne glede na to, alkoholizem se da in ga je treba vedno zdraviti. Obstaja veliko različnih metod zdravljenja alkoholizma, ki so večinoma usmerjene v vzdrževanje stalne abstinence, kar je zelo pomembno.
Kar se tiče zdravljenja alkoholizma s hipnoterapijo je pomembno, da pri odvisnikih od alkohola primanjkuje kritičnosti in presoje. Zato oni nujno potrebujejo še dodatno poudarjene zdravilne sugestije (hiper-sugestije), katere izvajanje omogoča le hipnoterapija. Razen tega, raziskano je bilo, da so odvisniki od alkohola veliko bolj hipnabilni v primerjavi s povprečno populacijo. Ravno zato, je hipnoterapija najbolj učinkovita in uspešna metoda zdravljenja prav odvisnosti od alkohola.